Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) si je prizadevala za nekaj ključnih rešitev, ki bi pomenile bistven premik od sedanjih premalo učinkovitih postopkov javnega naročanja k boljšim procesom v celotni verigi - od predpriprav, postopka javnega naročila in izvedbe naročenega. Vendar ob začetku veljavnosti novega zakona o javnem naročanju (ZJN-3) ostajajo številne nedorečenosti, zaradi katerih dvomimo, da bo novi zakon prinesel resne pozitivne učinke.

Neodgovorjeno še vedno ostaja predvsem:
- kako bomo zagotavljali višjo kakovost priprave razpisne dokumentacije in kako bomo merili rezultate izvedenih javnih naročil;
- kdo in kako bo nadzoroval javne naročnike pri njihovem delu in hkrati uveljavljal odgovornost za napake za slabo pripravljena, vodena in izvedena javna naročila, ki so posledica pomanjkanja kompetenc javnih naročnikov;
- kdo bo uveljavljal koncept izbora ponudnikov po kriteriju ekonomsko najugodnejše ponudbe;
- kako bomo zagotovili, da bodo javni naročniki in Državna revizijska komisija odločali na podlagi ciljev in načel javnega naročanja in oblikovali jasno ter predvidljivo sodno prakso;
- kako bomo uporabljali zakon za doseganje srednjeročnih in dolgoročnih ciljev Republike Slovenije v smeri večje konkurenčnosti gospodarstva?

Prav zaradi teh neodgovorjenih vprašanj obstaja realno tveganje, da ne bo nič drugače. In to navkljub obljubam v času priprave in sprejema ZJN-3, da bo država storila več na področju izobraževanja javnih naročnikov in posledično uveljavljanja odgovornosti odgovornih za slabe prakse. Ker javno naročanje predstavlja relativno velik delež v BDP, je edino smiselno, da pristopimo k temu odgovorno. Še posebej, ker nas korupcija po nedavni raziskavi za evropski parlament o stroških korupcije in organiziranega kriminala v Sloveniji stane 9,88 % BDP oziroma 4 milijarde evrov).

Razmerje med številom izbranih ponudb na podlagi merila najnižja cena/ekonomsko najugodnejša ponudba v Sloveniji je približno 80/20. Evropsko razmerje (na podlagi analize Price Waterhouse Coopers iz leta 2011) je približno 70/30 v korist ekonomsko najugodnejše ponudbe. Še vedno krepko zaostajamo za Evropo in zato izgubljamo tudi na konkurenčnosti.

S čim smo zadovoljni:
- Prenos in implementacija direktiv, ki prinašajo nekatere pozitivne spremembe, kot je recimo večja možnost spremembe pogodbe o izvedbi javnega naročila.
- V določenih dejavnostih (projektantske storitve, svetovalne storitve, storitve programiranja in prevajalske storitve) je s predlogom zakona prepovedano uporabljati ceno kot edini kriterij.
- Pri presoji nenormalno nizkih ponudb bodo morali javni naročniki presojati ponudbene cene glede na cene na trgu oziroma če so izpolnjeni določeni zakonski pogoji. Direktiva ne dopušča avtomatičnega izločanja nenormalno nizkih ponudb, temveč morajo javni naročniki to storiti po preverbi.
- Sprememba sistema poplačila podizvajalcev – ni več obvezno poplačilo, temveč je poplačilo podizvajalcev v diskreciji javnih naročnikov – hkrati predlagali nekaj dodatnih možnosti za zagotovitev plačilne discipline v poslih, ki so posledica javnega naročanja.
- Vlada RS je na pobudo MGRT sprejela zaveze, da bo do 1. 1. 2017 pripravila podlage za javno naročanje gradenj (sistemske spremembe zakonodaje, standardni popisi del, standardne pogodbe – to bi morale biti vsebine, ki bodo zajete v te podlage).

Čeprav smo vsaj v določenih delih lahko zadovoljni s spremembami, ki jih prinaša nova javno naročniška zakonodaja, pa ostaja strah, da ne bo na strani ravnanj naročnikov nič drugače.

Večina odgovornosti ostaja na strani javnih naročnikov. Če bodo ravnanja javnih naročnikov bolj transparentna, strokovnejša in bodo temeljila na sodelovanju s ponudniki, bodo tudi rezultati za državo in gospodarstvo bistveno boljši. Gospodarstvo ponuja roko, da lahko sodeluje z javnimi naročniki pri pripravi strokovnih temeljev za boljša naročila, prenosom dobrih praks in znanja o posameznih predmetih javnega naročanja.